V zgodovini glasbe lahko le redke skupine trdijo, da so bile tako radikalno pred svojim časom kot The Stooges iz Ann Arborja v Michiganu. Medtem ko je konec šestdesetih let svet odmeval od »poletja ljubezni« in hipijevskih idealov, so Stooges svetu razkrili nekaj veliko mračnejšega, surovejšega in nevarnejšega. Postali so najpomembnejši pionirji »proto-punka«: brez njih ne bi bilo skupin Sex Pistols, Ramones ali Nirvana.

Skupina je bila ustanovljena leta 1967. Pevec James Osterberg (z umetniškim imenom Iggy Pop) je prej igral kot bobnar v lokalnih blues in garažnih rock skupinah. Pridružila sta se mu brata Asheton – Ron (kitara) in Scott (bobni) – ter Dave Alexander (bas kitara).

V zgodnjem obdobju, ko so še nastopali pod imenom The Psychedelic Stooges, so bili njihovi nastopi bolj avantgardni performansi kot tradicionalni koncerti. Iggy je rad uporabljal gospodinjske aparate – na primer sesalnik ali mešalnik – za ustvarjanje hrupnega zvoka s povratno zanko. Scott Asheton je bobnal po sodih za olje, na odru pa je Ron igral hipnotične, repetitivne rife. Po besedilu dokumentarca je Iggyja navdihnila kratkost in preprostost televizijskih oddaj (kot sta Howdy Doody ali Soupy Sales): želel je, da njegova besedila niso daljša od 25 besed, da bi vsaka beseda dobila svojo težo.

Ugled skupine Stooges ni temeljil le na njihovi glasbi, temveč tudi na ekstremni odrski prezenci Iggyja Popa. Bil je eden prvih izvajalcev, ki se je redno metal med občinstvo (stage diving). Med nastopi se je pogosto mazal z arašidovim maslom ali surovim mesom, se rezal s steklenimi drobci in nenehno provociral gledalce. Po opisu v filmu skupina k nastopom ni pristopala na »show-biz« način: pogosto so na odru 10–15 minut samo uglaševali inštrumente, kar je občinstvo le še bolj fasciniralo.

Do začetka sedemdesetih let je bila skupina na robu razpada. Odvisnost od heroina in alkohol sta člane popolnoma izčrpala. Dokumentarec o njihovi zadnji turneji govori kot o »pohodu smrti«, kjer so igrali v motorističnih barih, občinstvo pa jih je obmetavalo s steklenicami. Založbe so jim obrnile hrbet, člani pa so obubožali. Leta 1974 so Stooges dokončno razpadli, člani so si poiskali civilne poklice (npr. voznik tovornjaka ali elektronski inženir), Iggy Pop pa je začel solo kariero.

Desetletja se je zdelo, da bodo Stooges ostali le opomba v zgodovini, toda generacija punka in grungea (Nirvana, Sonic Youth, Mudhoney) jih je častila kot svetnike. Kurt Cobain je Raw Power označil za svoj najljubši album.

Leta 2003 se je skupina nepričakovano ponovno združila. Mike Watt (The Minutemen) je prevzel bas kitaro in Stooges so končno dobili priznanje, ki jim je bilo v sedemdesetih letih odrečeno: igrali so na razprodanih festivalih po vsem svetu. Leta 2010 so bili sprejeti v Rock and Roll Hall of Fame.

Zgodba skupine Stooges se je dokončno zaključila leta 2016, ko je po smrti Scotta Ashetona in Steva Mackayja Iggy Pop napovedal konec delovanja skupine.

Njihov vpliv je neprecenljiv. Pokazali so, da pri rock glasbi ne gre za tehnično virtuoznost, temveč za surovo iskrenost in brezkompromisno energijo. Kot je Iggy Pop dejal v svojem govoru ob sprejemu: »Glasba je življenje, življenje pa ni posel.« Stooges ostajajo trajen spomenik času, ko je glasba še resnično znala biti nevarna.